Spodaj je opisanih nekaj najpomembnejših terminov, ki so povezani s postopki prevajanja ali lokaliziranja.



Prevajanje je poleg drugih postopkov, kot so na primer prilagajanje pravnemu sistemu, načinu zapisa datumov ipd., nujno za uspešno prilagajanje ciljnemu jeziku in kulturi in nadvse pomembno za uspeh lokaliziranega izdelka. Gradivo, ki spremlja lokaliziran izdelek, je lahko zelo različno obsežno. Večina lokalizacijskih projektov vsebuje dokumentacijo, ki je uporabniku na voljo pri namestitvi, zagonu in seznanjanju s programsko opremo. Programski opremi so po navadi dodani naslednji elementi:

  • navodila za namestitev,
  • navodila za zagon,
  • spletni priročniki in
  • ostali material (marketinški material, registracijske kartice, deklaracije, ovitki proizvoda …).

Prevajanje predstavlja jezikovni del lokalizacijskega postopka. Prevajajo se programska oprema, sprotne in zaslonske pomoči, uporabniški priročniki, dokumentacija, deklaracije, etikete ipd. Kaj se bo prevajalo oziroma lokaliziralo, je v največji meri odvisno od razvijalcev programske opreme in predvsem zahtev ciljnega tržišča. Največkrat se prevedejo namestitvene in zagonske datoteke, ki so jim priloženi referenčni priročniki v angleškem jeziku.

Za hitro in učinkovito prevajanje oziroma lokalizacijo je zelo pomembno, da je programska koda ločena od jezikovnega dela, saj se tako onemogoči nedovoljeno spreminjanje kode ali njeno poškodovanje. Prav tako lahko v tem primeru prevajanje poteka v več jezikov hkrati. To omogoča, da lahko proizvajalci ponudijo že lokaliziran izdelek na tržišče na različnih koncih sveta istočasno.

Pri prevajanju programske opreme, poleg zagotavljanja pomenske ustreznosti, največji izziv predstavlja zagotavljanje t.i. gospodarnosti. Prevodi se morajo čim bolj skladati z izvirnikom tudi po številu besed. Današnja tehnologija sicer omogoča sprotno preverjanje videza programskega vmesnika, a kljub temu je ohranjanje gospodarnosti v določenih primerih težavno.

Tudi pomensko ustreznost je brez sobesedila včasih zelo težko doseči, saj se segmenti, ki jih je potrebno prevesti, pojavljajo naključno in brez kakšne posebne navezave drug na drugega. Poleg tega se v besedilu pojavljajo še spremenljivke, pomen katerih prevajalcu ni poznan. Tako je na primer pri sporočilu »%s will now close« koristno vedeti, kaj vse lahko spremenljivka %s pomeni, in predvsem, kakšnega spola in števila je, sicer nam preostane le pobeg v eno od nezaznamovanih glagolskih oblik v slovenščini, kot so »%s se zapira« ali »Zapiram %s«.

Pri velikih mednarodnih projektih je terminološka usklajenost ena najzahtevnejših postopkov lokalizacije. V projekt je vključenih na desetine prevajalcev, projektnih vodij, inženirjev in drugih, ki skrbijo, da bo izdelek kar najbolje zadostil potrebam tržišča. Vodenje tima prevajalcev znotraj enega podjetja je težka naloga, ki zahteva vsakodnevna usklajevanja in posodobitve njihovega opravljenega dela. Skoraj nemogoče pa se zdi vodenje in usklajevanje mednarodnega projekta, v katerega je vključenih nekaj sto ljudi. Zato se lahko pojavijo tudi napake, ki so pri tako obsežnem projektu skorajda neizbežne.

Tako kot so razvijalci določenega programa strokovnjaki – programerji, je za ohranjanje strokovnosti izjemnega pomena, da izdelek prevajajo/lokalizirajo strokovnjaki – prevajalci. Ponudniki lokalizacijskih storitev, ki se vedno bolj zavedajo naraščajoče potrebe po hitri in kakovostni lokalizaciji, iščejo prevajalce, ki znajo in so pripravljeni slediti hitremu razvoju lokalizacijskih zahtev. Zato od njih pričakujejo, da so računalniško pismeni, da poznajo računalniške aplikacije, s katerimi bodo prevajali, torej orodja za računalniško podprto prevajanje, in tudi tista, ki jih bodo prevajali, oziroma so sposobni v najhitrejšem času pridobiti ustrezna znanja. Ne nazadnje pa mora biti prevajalec pripravljen delati pod velikimi pritiski in se držati postavljenih rokov.


Zveza za standardizacijo lokalizacijske industrije (Localisation Industry Standards Association – LISA) internacionalizacijo definira kot »proces tehničnega usposabljanja proizvoda za lokalizacijo«. To z drugimi besedami pomeni, da internacionaliziran proizvod med procesom lokalizacije ne bo potreboval preoblikovanja in popravljanja, saj bo skladen z jezikovnimi in kulturnimi konvencijami ciljnega tržišča. Internacionalizacija torej poteka na ravni razvijanja programa ter dokumentacije. Njen namen je olajšati proces lokalizacije, jo pospešiti, izboljšati njeno kvaliteto ter znižati stroške. Zato je ključnega pomena, da internacionalizacija poteka že na nivoju razvijanja programske opreme, saj se v nasprotnem primeru stroški za lokalizacijo, ki bi zahtevala ponovno izgradnjo izvorne kode nekega programa, lahko zavrtijo v vrtoglavo višino. Izvorna programska koda mora biti ločena od besedila, ki je namenjeno prevajanju, v nasprotnem primeru lahko pride do njenega izbrisa ali neželenega spreminjanja. Poleg programske opreme je treba internacionalizirati tudi spletno oziroma sprotno pomoč, dokumentacijo ter spletna mesta in strani.


Ko se združita internacionalizacija in lokalizacija v večino svetovnih jezikov, nastopi globalizacija, ta pa se v svojem širšem pomenu ne nanaša le na razširjenost istih proizvodov in blagovnih znamk – v lokalnih različicah – po vsem svetu, ampak tudi na globalno dostopnost proizvodov, storitev in informacij predvsem prek svetovnega spleta. Zveza za standardizacijo lokalizacijske industrije (Localisation Industry Standards Association – LISA) o globalizaciji ne govori kot procesu, temveč ciklu, ki je tesno povezan z internacionalizacijo ter lokalizacijo. Izhajajoč iz dejstva, da internacionalizacija in lokalizacija tvorita globalizacijo, sta Cadieux in Esselink v članku GILT: Globalization, Internationalization, Localization, Translation izpeljala formulo, ki po njunem mnenju definira globalizacijo:

GLOBALIZACIJA = INTERNACIONALIZACIJA + N * LOKALIZACIJA

kjer N pomeni število postopkov lokalizacije.

Globalizacija je torej proces, ki je sestavljen iz dveh korakov; internacionalizacije in lokalizacije, pri čemer več različnih lokalizacijskih postopkov poteka vzporedno. Prevajanje pa predstavlja pretežni del lokalizacije.


Termin lokalizacija se uporablja za posebno obliko prevajanja. Zveza za standardizacijo lokalizacijske industrije (Localisation Industry Standards Association – LISA) definira lokalizacijo kot »postopek, pri katerem se proizvod jezikovno in kulturno prilagodi za ciljno skupino (deželo, regijo in jezik), kjer se bo uporabljal in prodajal«. Dodati je treba, da »je lokalizacija postopek prilagajanja proizvoda, najpogosteje računalniškega programa, lokalnemu trgu in uporabniku, ki v sklopu jezikovnega prilagajanja vključuje tudi prevajanje«. Pri tem je pomembno poudariti, da mora proces prilagajanja proizvoda specifičnemu okolju (angl. Locale) zajemati prilagoditev kulturnim standardom in normam ter jeziku, kot tudi potrebam in pričakovanjem določenega ciljnega tržišča. Samo tako bo proizvod zadostil vsem pravnim zahtevam tržišča.

Navadno lokalizacija poteka iz angleškega jezika v nek drug jezik, saj se večina programske opreme razvija v angleščini, bodisi v angleško govorečem okolju (npr. ZDA) bodisi tam, kjer angleški jezik ni prvi jezik (npr. Japonska).

Ponekod po svetu, tudi pri nas, je zakonsko določeno, da se smejo uporabljati samo izdelki, ki imajo ustrezne deklaracije. Nekatere Baltske države so s predpisi šle še nekoliko dlje in celo prepovedale uvoz in uporabo tistih izdelkov, ki niso v njihovem maternem jeziku.

Prve lokalizacijske ekipe so se pojavile že v sredini 80ih let. Večina razvijalcev programske opreme se je takrat odločila ustanoviti svoje ekipe, ki bi skrbele za lokalizacijo njihovih izdelkov. Vendar pa te ekipe niso mogle slediti velikemu tehnološkemu razmahu, zato so se odločili raje za povezovanje z zunanjimi sodelavci. Prav v tem času je prišlo tudi do ustanovitve prvih multi-jezikovnih ponudnikov lokalizacijskih storitev (angl. Multi-Language Vendor – MLV), ki so se specializirali za upravljanje in prevajanje tehnične dokumentacije in programske opreme v več jezikov hkrati. Ker razvijalci programske opreme sami niso zmogli testirati številnih različic svojih izdelkov, so ponudniki lokalizacije k prevajanju dodali še druge storitve, ki so tesno povezane z lokalizacijo; inženiring, testiranje, namizno založništvo, tiskanje ter storitve za podporo.


1 Pred-prodajna faza
Preden se projekt dodeli ponudniku lokalizacijskih storitev, ponudnik lokalizacijskih storitev pripravi ponudbo predvidenega obsega dela.

2 Začetni sestanek
Na začetnem sestanku se srečajo razvijalci programske opreme, ponudnik lokalizacijskih storitev, prevajalci, lokalizacijski inženirji in projektni vodje, da skupaj naredijo pregled projekta, razložijo lokalizacijske postopke in metode ter da se navsezadnje tudi spoznajo.

3 Analiza prejetega gradiva
Prejete dokumente morajo najprej pregledati produkcijski strokovnjaki oziroma inženirji. Lokalizacijski paket je sestavljen iz:

a. trenutne različice v angleškem oziroma tujem jeziku,
b. okolja za izdelavo programske opreme z izvornimi datotekami,
c. okolja za izdelavo spletne pomoči z izvornimi datotekami,
d. dokumentacijske mape z vsemi datotekami (knjige, poglavja in grafike),
e. predhodno prevedene različice izdelka, obstoječi glosarji in pomnilniki prevodov, če so ti na voljo.

Večji ponudniki lokalizacijskih storitev imajo na voljo projektne skupine, ki ocenijo celoten lokalizacijski projekt; predvidijo morebitna težavna področja, izberejo primerna orodja in pristope ter zagotovijo projektnim vodjem vse potrebne informacije, ki jih potrebujejo za načrtovanje rokov, predvidenega proračuna in načrta financiranja.

4 Načrtovanje rokov in predvidenega proračuna
Načrtovanje rokov je precej občutljivo opravilo, saj navadno razvijalci programske opreme želijo hkratno sprostitev v promet izvirnega kot tudi lokaliziranega izdelka. Veliko krat prihaja do zamud pri pošiljanju materiala s strani razvijalcev, zato so lokalizatorji proti koncu projektov pogosto soočeni s prevelikimi delovnimi obremenitvami.

5 Priprava terminologije
Večina lokalizacijskih projektov se začne z izdelavo večjezičnih glosarjev, ki so namenjeni točno določenemu izdelku in jih mora potrditi razvijalec programske opreme še pred koncem lokalizacije. V glosarju morajo biti navedeni splošni termini za prevajanje uporabniškega vmesnika in pomožne dokumentacije. Prav tako mora biti zapisano, kaj se ne sme prevajati (npr. ime izdelka ali znamka). Pri izdelavi glosarjev je zelo pomembno, da je narejen na podlagi temeljite raziskave obstoječe terminologije, saj v nasprotnem primeru prihaja do terminoloških napak, dvoumnosti in različnih prevodov za iste termine. Šele ko razvijalec potrdi glosar, se prevajanje lahko začne.

6 Priprava izvirnega gradiva
Ko inženirji in operaterji programa za namizno založništvo končajo z analizo prejetega lokalizacijskega paketa, ustvarijo prevajalski paket, ki je namenjen prevajalcem. Bistveni del priprave materiala za prevajalce je preverjanje ali obstajajo ustrezni predhodno prevedeni dokumenti, kar bi olajšalo in skrajšalo delo prevajalcev, pa tudi povečalo skladnost prevodov in zmanjšalo stroške. Poleg obstoječih pomnilnikov prevodov morajo prevajalci dobiti tudi navodila za slog (tehnične in lingvistične narave).

7 Prevajanje programske opreme
Lokalizacijo je najbolje začeti s prevajanjem programske opreme in sicer po sledečem vrstnem redu: pogovorna okna, meniji in nizi. Po navadi se največ besedila za prevajanje nahaja ravno v nizih (to so npr. sporočila o napakah, statusna sporočila in pomoč).

Po končanem prevajanju pogovornih oken in menijev je priporočljivo narediti glosar, ki je na voljo za prevajanje ostale dokumentacije in pomoči, saj je večina oken in menijev zajeta tudi tam.

Ko je prevod programske opreme končan, se ga pošlje naročniku v potrditev.

8 Prevajanje spletne pomoči in dokumentacije
Ko je narejen glosar iz prevedene programske opreme, se lahko začne prevajati tudi spletna pomoč in ostala dokumentacija.

9 Programiranje in testiranje programske opreme
Programiranje lokalizirane programske opreme vključuje spreminjanje velikosti uporabniškega vmesnika, določanja bližnjičnih tipk ter prevajanja (vstavljanje) lokaliziranih datotek v aplikacijo. Obstaja več vrst testiranja. Jezikoslovno testiranje naj bi opravil že prevajalec kot del prevajanja, najbolje skupaj z lokalizacijskim inženirjem. V kolikor je tako dogovorjeno z naročnikom, lokalizacijski inženir opravi še testiranje funkcionalnosti.

10 Zajemi zaslona
Zajemi zaslona so slike, ki prikazujejo elemente grafičnega vmesnika neke programske opreme, ki se uporabljajo za prikaz določenih situacij v spletni pomoči ali drugi dokumentaciji. Primer zajema slike je na primer slika, ki prikazuje pogovorno okno z izbrano možnostjo.

Zajeme zaslona je potrebno narediti za vsak jezik posebej, saj se brez njih ne more dokončati spletne pomoči in ostale dokumentacije. Zato jih je priporočljivo začeti izdelovati takoj po končanem jezikovnem testiranju in dokončno oblikovani terminološki ustreznosti uporabniškega vmesnika.

11 Programiranje pomoči in dokumentacije za namizno založništvo
Da se delo ne bi po nepotrebnem ponavljalo, je s programiranjem pomoči in dokumentacije za namizno založništvo bolje začeti po končanem postopku lokalizacije zajemov zaslona, saj se tako lahko uporabi lokalizirane različice, ki se po videzu lahko nekoliko razlikujejo od izvirnih.

12 Obdelava in posodobitev prevodov
Prevajanje se pogosto začne, ko izvirnik še ni dokončan. To pa pomeni, da so prve različice izdelka prevedene, še preden se začne postopek lokalizacije končnega izdelka.

Če ponudniki lokalizacijskih storitev ne uporabljajo sistema s pomnilnikom prevodov, bodo morali v končno različico posodobitve vnašati ročno, kar pa je zamudno in poveča možnost napak. Po drugi strani pa pomnilniki prevodov hitro in brez večjih težav samodejno posodobijo želene dokumente in uporabijo že prevedeno.

Ko se namizno založništvo tiskane dokumentacije začne, pomeni, da so dokumenti že bili pretvorjeni v prvotno obliko. Vstavljanje posodobitev v tej obliki je še težje, prav tako pa ne omogoča posodobitve pomnilnika prevodov. Zato je pomembno, da se že v fazi dogovorov določi, do kdaj lahko razvijalci še pošiljajo posodobljene različice, da ne prihaja do zamud.

13 Zagotavljanje kakovosti izdelka in oddaja
Pred oddajo projekta je potrebno pregledati vse prevode in zagotoviti kakovost. V tej fazi je možen tudi zadnji pregled naročnika pred oddajo.

Postopek zagotavljanja kakovosti mora zajemati:

a. lekturo vseh prevodov,
b. testiranje celotnega paketa,
c. razrešitev vseh morebitnih programskih napak ali drugih težav,
d. preveriti, ali so bili upoštevani vsi napotki naročnika.

Ko se izvršijo vsi končni pregledi in je kakovost izdelka zagotovljena, se lahko prevedeno gradivo dostavi razvijalcu programske opreme. Ko naročnik potrdi prejem prevodov, se arhivira vso projektno dokumentacijo.

14 Zaključek projekta
Po končanem projektu večina naročnikov organizira še končni sestanek, kjer skupaj s ponudnikom lokalizacijskih storitev ocenijo potek celotnega projekta, tehnično in jezikovno kvaliteto oddanega gradiva, predstavijo možnosti za izboljšave ter predlagajo spremembe za prihodnje projekte.


V sodobni prevajalski praksi lahko oba ekstrema – popolnoma mehanizirano visoko kvalitetno strojno prevajanje ter zgolj človeško prevajanje – označimo kot malo verjetna in neprimerna modela prevajanja. Prevajalec sam, neoborožen s sodobnimi komunikacijsko-informacijskimi sredstvi, ni sposoben konkurirati v zahtevnem tržno usmerjenem svetu, prav tako pa (zaenkrat in če sploh) računalnik ni sposoben dovolj kvalitetno nadomestiti človeka.

Pri strojnem prevajanju gre torej za popolno avtomatizacijo prevajanja, človek je iz samega procesa prevajanja izključen. Za profesionalnega prevajalca, ki svoje delo pozna in ve, kako zahteven je popoln prenos pomena iz enega jezika v drugega, je mišljenje, da bodo v prihodnosti računalniški programi lahko v celoti in popolnoma zamenjali človeški faktor, skorajda žaljiva. Prevajanje ni zgolj poznavanje dveh jezikov in tudi ni zgolj prevod besede za besedo. Takšna miselnost pomeni nepoznavanje procesa prevajanja.

Kot pravi Timothy Hunt: »Problem je lingvistika, ki ni eksaktna veda in jeziki ne sledijo vedno pravilom. Vse slovnice puščajo in vsi slovarji so nepopolni.«

Četudi napolnimo računalnik z vsemi slovarji in slovnicami tega sveta, še vedno ne bomo dobili ustrezne rešitve, saj se čar prevajanja skriva v reševanju semantičnih zagat, ki jih lahko reši le miselni proces, ki računalnikom (še) ni dan.

Z namenom olajšati proces prevajanja, ki ga opravljajo ljudje, je bilo tako razvito računalniško podprto prevajanje. Takšno prevajanje in kopica različnih prevajalskih orodij in programov so ključ do uspešnega in, ne nazadnje, konkurenčnega prevajanja. Orodja za prevajanje lahko razdelimo v dve podkategoriji: terminološke zbirke in pomnilnike prevodov.


Terminološke zbirke omogočajo obdelavo terminologije, s katero se prevajalec vsakodnevno srečuje. Na tržišču je kar nekaj takšnih programov in vsak lahko uporabniku nudi določene prednosti.

Obdelava terminov in vnašanje v zbirko je včasih zamudno in na prvi pogled Sizifovo delo, a natančnost in bogata zbirka se slej ko prej obrestujeta pri delu.

V pomnilniku prevodov so besedila shranjena po parih v izvirnem in ciljnem jeziku. Besedilo je razdeljeno na podenote oz. segmente, ki lahko zajemajo celotne odstavke ali pa zgolj besede. Ob ponovni pojavitvi enakega segmenta program samodejno ponudi rešitev oz. želeni prevajalni niz. Vrednosti zadetka si uporabnik določi sam, s tem da velja omeniti, da prenizek odstotek ujemanja ne prinaša nujno koristi, ampak le nejasnost in zmedo.

Program vrednost ujemanja izračuna na podlagi ujemanja znakov v izvirnem in ciljnem jeziku in prikaže vrednost ujemanja v odstotkih. Ker je v izračun zajeto tudi oblikovanje besedila, bo 100-odstotni prevod lahko prikazan le kot 97-odstotni, ker bo spremenjeno oblikovanje besedila. To je ena od pomanjkljivosti sistemov, saj gre pri izračunavanju podobnosti zgolj za statistični podatek in ne za semantično ujemanje.

Eden od bistvenih dejavnikov, ki najbolj vpliva na odločitev o smiselnosti uporabe prevajalskega orodja s pomnilnikom prevodov, je zvrst besedila, ki je povezana s pogostnostjo ponovitev v besedilu. Prevajalec mora na začetku prevajalskega projekta izbrati strategijo dela, s čimer bodo dosežene optimalne koristi za vse udeležene – naročnika in prevajalca ali prevajalsko agencijo.

Nekatera besedila imajo večji t.i. faktor ponavljanja kot druga. Vsekakor so to v veliki meri tehnična besedila; na primer priročniki, navodila za uporabo, programska oprema in drugo. Zelo veliko je ponavljanja tudi v besedilih, ki imajo z zakonom določeno obliko, kot so na primer razne pogodbe ali zakonodajni dokumenti. Uporaba pomnilnikov prevodov se torej pri takšnih dokumentih vsekakor zdi smiselna, po drugi strani pa na primer pri leposlovju ponavljanja tako rekoč ni in uporaba pomnilnika ne bi doprinesla bistvenih koristi, če sploh.


Pomnilnik prevodov zelo veliko pripomore h kvaliteti prevoda, saj v prevodu ohranja doslednost. Kaj hitro se lahko namreč zgodi, da beseda, ki smo jo že prevedli, »uide iz glave«. V primeru, da prevajamo kakšen večji projekt brez pomnilnika, jo bomo zelo težko našli, če sploh. Če pa delamo s pomnilnikom, imamo na voljo konkordančno iskanje in samo klik nas loči do iskane besede.

Pri uporabi pomnilnikov je zelo pomemben vidik terminološke usklajenosti, če s pomnilnikom dela več prevajalcev. Bodisi zaradi slabe koordinacije med prevajalci, slabega vodenja, ali zaradi terminološke neusklajenosti, se namreč lahko zgodi, da bodo isti termin prevajali drugače. Seveda ni treba posebej poudarjati, da naročniki s takšnim prevodom niso zadovoljni, poprava prevoda pa je časovno potratna in čisto nepotrebna, če bi se od samega začetka delalo dosledno. Vendar nedoslednost ni problem samo pri delu s pomnilnikom prevodov, saj je pri delu brez njega doslednost še težje ohranjati.

Dober in poln pomnilnik prevodov je pomemben tudi zato, ker predstavlja bogat referenčni vir za nadaljnje delo.

Še en vidik, ki lahko zelo vpliva na kakovost prevoda, se nanaša na obliko prevoda. Orodje namreč omogoča, da prevedeni dokument ostane do potankosti enak izvirniku. Funkcija orodja je predvsem zelo pomembna pri prevajanju zakonsko določenih vsebin, na primer zakonov ali pogodb ali pa pri prevajanju spletnih strani.